Črno Belost Slovenčkov

Še zmeraj smo v krizi in, kot vse kaže v raznih medijih in debatah na socialnih omrežjih, ostajamo pri trenutno največji krizi, tej razvpiti krizi beguncev, ki se vali po Evropi in zadava na pre-nekatere bodičaste in druge mreže ter oblikuje mnenja posameznikom, ki so ali na eni strani ali pa se znajdejo na popolnoma drugi strani. Vmesnega stanja ni. Prav tako se Slovenci postavimo ali na eno politično stran ali vztrajamo pri drugi, diametralno nasprotni. Ali imamo raje najboljšega soseda ali pa edinega slovenskega trgovca. Ali pa imamo absolutno prav in vsi drugi narobe.

Od kje ves ta latentni fašizem in ksenofobija? Od kje vse to sovraštvo in pomanjkanje empatije? Kaj je Slovence pripeljalo tako daleč? Majhnost? Gospodarsko - ekonomska kriza, ki nam visi nad glavami že predolgo? Dejstvo, da zna elita le izkoriščat svoje podanike? Kje se rodi sovraštvo, pa ne samo do beguncev, drugače mislečih, drugače spolno orientiranih ali celo do tistih, ki ne zmorejo preživljati lastne družine? Odgovorov je seveda več, ravno tako, kot je vprašanj preveč. V državi, ki bi imela kolikor toliko poštiman, na primer zdravstveni sistem, socialni ali celo pravni sistem, bi? prihajalo do vseh teh ksenofobičnih izjav, ki so jih polna socialna omrežja, ko se govori o tujcih? Zakaj imamo tako veliko potrebo po blatenju drugih? Predvsem zato, da bi se lažje in boljše počutili v lastnem dreku? Simptomatično, pa vendar. Vse te izjave in protesti v prid de-humanizaciji tujcev in vsega, kar nam je tuje, je predvsem izraz pomanjkanja samozavesti, pomanjkanja samozavesti naroda. Glede na zgodovino slovenskega naroda in seveda majhnosti, v katero smo miselno ujeti, se pokaže potreba po preživetju in tu seveda enoznačnih odgovorov ali poti, po kateri bi lahko Slovenci stopali in si zagotovili svoj prostor pod tem svobodnim soncem ni. Ostaja pa pot, ki bi jo lahko zagovarjali in se nagiba v smeri etičnih imperativov in moralnih standardov, ki nas definirajo kot človeka. Vse izjave, ki so podkrepljene z lastnim mnenjem, če ne že stališčem, ko tujce dejansko ne vidimo kot ljudi, temveč jih smatramo za navadno sodrgo, tako izkušnjo smo že dali skozi, bili smo priča in smo priča na več vojnih prizoriščih po svetu, kako se tem stvarem streže; lep dokaz najdemo v fojbah, koncentracijskih taboriščih in podobnih rezervatih, kjer se človeško življenje enači z življenjem psa, živali, skratka živega bitja, ki je, tako ali drugače inferiorno in nima nikakršne pravice stopati po naši zemlji, kaj šele prositi za pomoč. Saj niso smatrani kot nam enakovredna bitja.

Podobno primerjavo pa bi se dalo potegnit z načina tistih, ki mislijo, da lahko vladajo drugim, mislim predvsem na vse tiste, ki sedijo na svojih stolčkih in predvsem pazijo na lastne riti, pa naj bo to parlament, občinske ustanove, rigidni zavod za zaposlovanje ali še manj uporaben center za socialno delo, kjer se uporabnik teh institucij počuti predvsem vse drugo kot pa nekdo, za katerega bi se lahko reklo, da je človek. Vse te institucije delajo v smeri de-humanizacije posameznika, s pravili, ki niso pisani na kožo večini in z dejstvom, da je potvarjanje podatkov in izjav najljubši hobi, za katerega so nosilci teh institucij, ne glede na opravljeno delo ob koncu meseca še zmeraj plačani in to s proračuna! Četudi so v delovnem času na kafetkih ali pa se s strani civilne družbe izpostavljajo načini, ki bi dejansko delali na terenu; take projekte se najraje pospravi na dnu predala v najtemnejši arhiv, kar se premore; četudi se kršijo pravila in izogiba zakonskim dolžnostim, ti ljudje, ki si mislijo, da so več vredni kot drugi, dobivajo na koncu meseca, za svoje delo plačilo, ki se v kar nekaj primerih vrti z vrtoglavimi ciframi z izgovori, da pa je njihovo delo pošteno odgovorno in da je zato nagrada tudi pošteno zaslužena. Mah, kdo še verjame tem pravljicam? Odgovorne se torej kliče na odgovornost in da ne bomo več tako samo beli ali črni pozivam vse, ki so postavljeni v pozicijo ne-enako-vrednosti, da prevzamemo odgovornost, nehamo tarnat in končno naredimo vse, kar je v naših zmožnostih in sposobnostih, da se pospravimo na nivo, ki je vreden človeškega življenja. 

Facebook Twitter Deli
0 comments