Dan ne-do-strpnosti

21. marec je organizacija združenih narodov leta 1966 razglasila ta dan za svetovni dan boja proti rasni diskriminaciji. Na ta dan pa po celem svetu slavijo lutkarji in umetnost lutkarstva, kjer lutka oživi, ko ji igralec posodi sebe. Zemlja pa se je že kar nekaj časa nazaj odločila, da bo na približno ta dan praznovala enakonočje ali pomladanski solisticij. Vse se vrti. V mirnih časih je bilo čisto vsakemu povsem jasno, zakaj praznujemo svetovni dan boja proti rasni diskriminaciji. I see no race. Če že začnemo razpravljati o rasnih razlikah, spomnimo, da zgodovina in arheologija opisujeta nenavaden pojav, ki je pred približno 70.000 leti premetalo razmerja na našem planetu do te mere, da je le nekaj tisoč hominidov oziroma naših prednikov preživelo takratno katastrofo. Skratka, vsi izhajamo iz stega bazena, reguardless of race. Če samo na hitro pregledamo zgodovino rasizma lahko vidimo, da se ta zgodba še zdaleč ni zaključila. Američani so verjetno  vodilni v tej kategoriji. Evropejci in Slovenci nismo daleč zadaj. Svetovna povezanost je pripomogla, da sem naletela na posnetek nekih zagratih Američanov, ki so protestirali proti migrantom in azilantom. Vsi pripravljeni, s svojimi plakati in vzkliki so bili pošteno prepričani v svoj prav. Na to peščico vdanih zagovornikov land of the free z visoko plapolajočimi ameriškimi zastavami naleti, kako bi temu rekli, a Native Amerikan, skratka Indijanec, po vrhu ati z otrokom v vozičku. Ko zasliši krike protestov, še sam povzdigne svoj glas. Z njegovih ust je kar vrelo. Vi ste migranti. Vi ste prišli sem, ko vas nihče ni klical, ne vabil. Vi ste migranti. Vaša zastava je prekrita s krvjo tisoče idijancev. Te transparente bi mogli imet, ko ste vi prišli. Vi ste migranti! In kaj se je zgodilo? Resnica boli. Proti-migrantsko napaljeni ljudje z visokimi zastavami so se razkropili in park je ostal prazen. Za zprehajalce. Za očeta z otrokom v vozičku.

Evropski katastrofi opravljanja z migtrantsko krizo se še ne vidi konca. Kot se izpostavlja, se naša vlada s premierjem na čelu odločno podreja napotkom z Berlina in s tem ustvarja bodeče žice na mejah naše države, med prebivalstvom seje strah, mediji vse skupaj senzacionalistično zapakirajo s pentljico ksenofobije in smo tam, da je treba proti takim ukrepom konkretno ukrepat. Po celi Evropi, pa tudi pri nas, se ima zgoditi jutri protest, protestni shod proti vsem vrstam diskriminacij, raznih fašizmov in izmov nasploh. Opozarjalo se bo na samovoljo, ki se trenutno postavlja na mejah, vključno z odnosi do migrantov. Pozvalo se bo, da se umekne bodeča meja, po možnosti, naj se jo nekam utakne. Pozivalo se bo k razrešitvi vojakov in policistov ter njihovih pristojnosti na mejah. In še kaj...

Kako zelo nič več kar tako samoumevno ni danes, v časih krize, ekonomsko-gospodarsko-politične, ki se vleče in bo še trajala v oblikah neoliberalnega kapitalizma vse do točke sesutje ali pač prevetritve; no, kako zelo samoumevno je, da se širi strah in trepet v kosti vsem po vrsti, samo zato, da bi se človek bal človeka. Njegove vere, izgleda, karkoli, kar ni opredeljeno kot NAŠE!

Politično odmeven je vsak korak, četudi gre za korak, ko postane človek človeku spet človek.

Naj vam torej tekne spomladanski solisticij.

Facebook Twitter Deli
0 comments