Demokracija je zelo zapletena stvar. Demokracija je proces, ki se ga poskuša obvladat že vsaj dve tisočletji, a kot kaže brez uspeha. Demokracija v osnovi pomeni, da je ljudstvo tisto, ki vlada. V našem primeru, pa če se konkretno opiram na evropske primere ali samo pogledamo našega, slovenskega, lahko ugotovimo, da demokracija kot taka NI način, ki deluje, ne na evropskih tleh, še manj pa na slovenski grudi. Kako to? Če pogledamo sistem, v katerega smo se ujeli, lahko vidimo, da smo vladani od zgoraj, predvsem pa nam vlada Kapital v obliki mega-korporacij, država je to bitko že zdavnja izgubila. Razni lobiji v " imenu demokracije" zmeraj potegnejo niti za zadovoljevanje lastnih koristi oziroma naročnika zadaj, ki obljublja ne vem kakšne izboljšave in napredek, če le se bo podprlo to, njihovo ta pravo idejo oziroma dobičkonosen projekt .Oligarhi, ki jih predvsem odprto srečamo na ruskih tleh, pri Slovencih poznamo sorodno vrsto, ki smo ji nadali ime tajkuni, oblikujejo meje resnice in dovoljenega z napihnjenimi besedami o dobrem za vse, po večini pa gre le za grebatorsko kopičenje moči in kapitala. Elita, politična in ekonomska nam dopovedujeta z raznimi takimi in drugačnimi zakoni, da so ravno ti zakoni napisani v dobro bit vseh. Izkazalo pa se je in dokazuje se vsak dan sproti, da se gibljemo bolj v smeri, ki je najbljižja ameriškemu sistemu, kjer so zakoni, ki upravljajo pravice do finančnih prerazporeditev predvsem prirejeni višjemu sloju prebivalstva, torej bogatim. Kot neprecenljiv primer pa se nam kaže slovenski zdravstveni sistem, katerega bi najraje, zaradi prevelike luknje z rdečimi številkami in primankljajev prestavili v zasebne roke, posledice tega pa bi seveda odzvanjale v naših denarnicah in v nižji kvaliteti storitev, kot je to značilno pač za podobne zasebne dogovore, kjer se za najvišji dobiček, kot edino vodilo, izbira najbolj poceni opremo in medikamente, v tem primeru, za storitev pa se računa najbolj primerne, torej najvišje cene, kar jih trg premore.
V Sloveniji imamo še do konca tega meseca čas, da se oddajo vloge za izbris dolgov. Prvi korak k stabilizaciji vsaj nekaterih financ tistih, ki se niso znašli v elitnih krogih vele-umov, ki nas vodijo. Po drugi strani pa se politika države še zmeraj oklepa dejstva, da se ne zaposluje, da se zateguje pas in da se možnosti za vzpostavitev normalnega delovanja ali sploh življenja onemogočajo. Kako dolgo bomo še zdržali brez rednih prelivov in s položnicami, ki se samo kopičijo? Kako dolgo bomo še prenašali dejstvo, da smo vladani od zgoraj? Kaj se lahko naredi, da se zruši ta ideja o elitizmu? Kdo in zakaj je sploh toliko vreden, da se bohoti v vrstah elite, če smo vsi enakopravni? Pojem elitizma, če ne gre za strokovnost, me moti že od malih nog in pošteno rečeno, moja glava še danes ne dojame okvirov in diskurzov, ki prenašajo to sveto resnico v meje edine možne realnosti. Če se gremo demokracijo, potem je to potrebno storiti na način, da smo politično proaktivni in ne prepuščamo odločanja samo parlamentu, ki se zna postavit predvsem na dva pola, po možnosti, diametralno nasprotna, kjer je konsenz tista pravljica, ki spominja bolj na nočno moro, če ne na tragedijo. Ja, tisto grško tragedijo, z visokim vrhuncem in nizkim padcem. Saj, če se bomo pustili še naprej prepričevati, da elita dela v dobro bit vseh, se bo zgodilo, da bomo kaj kmalu tudi sami trkali na nemška vrata, čeprav, kot vidimo, se je Nemčija odločila, da se beguncem in pribežnikom raje postavi po robu, s tem ko jih nagovarja izza ograje, z birokracijo, ki ne pelje nikamor in z odnosom, ki kaže predvsem na to, da se te ljudi ne smatra kot ljudi, prej kot finančni primanjkljaj, ki se lahko zgodi znotraj njihovega finančnega sistema. Begunci so tu in bodo ostali tudi pri nas in samo od nas samih je odvisno, kako jih bomo sprejeli, kot ljudi ali kot številke. Saj, če pogledamo realno, to tudi smo, za vse tiste, ki se smatrajo in obnašajo kot nekaj več in so člani prestižnih elit: smo samo številke, ki jih je treba zmanjšat. O demokratičnih procesih vzpostavljanja človeške biti kot vodila napredka pa ne duha ne sluha.
