Prodaja NLB ali vprašanje državne, privatne in družbene lastnine

Vlada Republike Slovenije je prejšnji četrtek (dne 8.6.2017) prekinila prodajo Nove Ljubljanske Banke, krajše NLB. Že na začetku pa razčistimo morebitni nesporazum. Ne gre za popolno zaustavitev prodaje v smislu, da je sploh ne misli več prodati, ampak je to prodajo zgolj dala na pavzo. Kot uradni razlog je poleg nestrinjanja s ponujeno ceno 55 evrov na delnico vlada še navedla, da je pred samo prodajo potrebno še razčistiti določene nesporazume, kot na primer obtožbe o pranju denarja preko NLB, odprl pa se je tudi pomislek, ali se bodo s prodajo banke sploh krili proračunski izdatki, namenjeni dokapitalizaciji banke.

 

Spomnimo, da je Evropska Komisija leta 2013 dovolila dokapitalizacijo NLB, a se je morala vlada pri tem zavezati, da jo bo v prihodnosti prodala. Natančneje: do konca tega leta. Dokapitalizacija leta 2013 je znašala dobrih milijardo in pol evrov, kar je tudi vsota, ki jo vlada hoče iztržiti; skupno je sanacija NLB državo stala približno 2,7 milijarde evrov.

 

Nujno pa je izpostaviti, da glavno vprašanje očitno ni, ali banko sploh prodati, temveč kako to storiti pod čimbolj ugodnimi pogoji. Iz vrst parlamentarne politike je najbolj zadržana Združena Levica, ki še omenja, da je prodaja banke kot taka slaba ideja.

 

Vprašanje obstoja državne banke lahko naslavljamo izključno iz vidika realpolitike v smislu, da je za vsako državo dobra ideja, da ima v takšni ali drugačni obliki nadzor nad ključnimi sektorji ekonomije. Sem spada prometna infrastrukture, kot na primer ceste, železnice, luke in letališča. Sem spada produkcija ključnih surovin, kot na primer nafte, pa tudi osnovnih življenjskih dobrin. Pod ključne sektorje spada tudi bančni sektor kot pomemben kreditni vzvod. Da ima država vsaj omejen nadzor nad tem vzvodom, je smiselna ideja tudi za kapitalistično državo, pa naj govorimo o reakcionarni hunti ali socialdemokratski liberalni demokraciji. Za socializem kot tranzicijo v komunizem je nacionalizacija vseh bank kot ena izmed faz kolektivizacije absolutna nujnost.

 

Kljub temu pa je vprašanje, kako obravnavati državno lastnino, dovolj relevantno, da ga je vredno podrobneje obravnavati, da torej vprašanje privatizacije ne le bank, v tem primeru NLB, ampak državne lastnine nasploh, ne obravnavamo zgolj iz pragmatičnega vidika, ampak tudi kot del vprašanja privatne in družbene lastnine.

 

Najbolj splošen odgovor je dokaj samoumeven, ob nepravilni rabi pa je tudi le prazna floskula. Govorimo o nadvse enostavnem vprašanju, ki pa se ob individualističnem pristopu, ki med drugim poudarja posameznika nasproti institucijam ali kolektivu nasploh, izgubi. Kako se državna lastnina obnaša, je odvisno od tega, o kateri državi govorimo. Tako ni vseeno, ali govorimo o kapitalistični ali o proletarski državi. Ni vseeno, ali govorimo o državi, ki, če potegnemo črto, na takšen ali drugačen način brani privatno lastnino, ali pa nasprotno govorimo o državi, ki obstaja zaradi zgodovinske objektivne nujnosti. Ki obstaja, ker razredne družbe ne iz ekonomskega ne iz političnega vidika ni možno odpraviti v eni noči, ki drugače rečeno, privatno lastnino uničuje.

 

Pred nadaljevanjem še hitra definicija države. Opazka, da metode družbene oblasti niso zgolj formalne, ampak tudi neformalne, je na mestu. Ravno tako je na mestu opazka, da je neformalni nadzor osebnih družbenih omrežij, kamor spadajo tudi družina in najožji prijatelji, vse prej kot privatna zadeva. Kljub temu pa se bomo v tem kontekstu omejili na definicijo države kot vsakršne entitete, običajno v institucionalni obliki, ki ima na področje svoje suverenosti monopol nad represivnimi sredstvi, torej policijo in vojsko. Ravno tako ima monopol nad pravnimi sredstvi, da je torej država edina entiteta, ki postavlja zakone in jih je zmožna tudi uresničevati.

 

Kapitalistična država v vseh njenih variacij še vedno predpostavlja, kot je iz imena razvidno, obstoj tržnega gospodarstva in privatne lastnine. Njen namen ni, da bi slednje nadomestila, ampak da na takšen ali drugačen način naslavlja njune probleme.

 

Socialdemokratska država otopi razredni antagonizem tako, da blaži njegove ekstreme; to stori z javnim šolstvom, zdravstvom, zakonsko predpisano minimalno plačo in delavsko zakonodajo... Istočasno se s takšno politiko ustvari tamponska cona malomeščanstva, torej segmenta ljudi, ki dejansko uživajo dokaj visok življenjski standard in za katere je reformizem realni način uveljavljanja njihovih interesov. Progresivna obdavčitev je pogosto del socialdemokratske politike, ni pa nujno; to je odvisno od tega, za kaj se bodo porabila z davki pridobljena sredstva. Ekonomska politika lahko vključuje regulacijo trgov, da se s tem zmanjša njegova rizičnost. Primer so maksimalni dovoljeni finančni vzvodi kot razmerje med sposojenim in lastnim kapitalom ter minimalne zahteve, potrebne za odobritev kredita. Periodične krize se s tem ne odpravijo, se pa nekoliko omilijo njihove destruktivne razsežnosti. Nadalje lahko država prevzame nadzor nad že omenjenimi ključnimi sektorji ekonomije, ki so za normalno delovanje tako družbe kot države preveč pomembni, da bi jih lahko prepustili prostemu trgu.

 

Temelj lastnine kapitalistične države je tako še vedno tržno gospodarstvo, temu primerno pa se podreja njihovim zakonitostim. Izjema je socialna država, ki predstavlja zametke kolektivne distribucije družbenega produkta. Njen smoter pa še vedno ni odprava ne trga ne privatne lastnine, ampak nasprotno zagotoviti, da se bosta oba reproducirala. Socialna država, pa naj govorimo o šolstvu in zdravstvu ali socialni pomoči, blaži posledice razredne družbe, vira te neenakosti pa ne naslavlja.

 

Temu ni tako pri proletarski državi oziroma socialistični oblasti. Socializem ukinja privatno lastnino, ker pa govorimo o fazi tranzicije v komunizem, ostanki razredne družbe še niso dokončno odpravljeni.

 

V določenih okoliščinah je za socialistično oblast nemogoče, da se takoj polasti slehernega obrata, sleherne trgovine. Tudi v teh okoliščinah pa je njen absolutno nujni prvi korak nacionalizacija vseh ključnih sektorjev ekonomije; če ni že takoj zmožna povsem odpraviti privatne lastnine in tržnega gospodarstva, mora oboje spraviti v podrejen položaj in ju ob vsaki priložnosti izčrpavati, dokler ne prenehata obstajati.

 

Že na tem mestu je zelo dobro razvidna razlika med proletarsko in kapitalistično državo. Slednja deluje v okviru kapitalistične privatne lastnine, medtem ko jo prva zamenjuje; če ne takoj, pa z neprestanim odrivanjem na obrobje, dokler dokončno ne odmre. Isto velja za tržno gospodarstvo. Kapitalistična državna lastnina ga ne ogroža, ampak tako ali drugače dopolnjuje; proletarska država ga nadomesti s planskim gospodarstvom po istem principu kot privatno lastnino. V obeh primerih govorimo o državni lastnini, a ima ista lastnina zaradi drugačnega smotra države temu primerno drugačno funkcijo.

 

Za zaključek odgovor na vprašanje, kakšno pozicijo zavzeti do prodaje NLB. Ta je del širše načrtovane privatizacije državnega premoženja. Že zaključena primera sta Mercator in Helios, v postopku privatizacije je tudi Telekom Slovenije. Odgovor ni niti iskanje najboljših ponudb niti zaustavitev, temveč nasprotno obrnitev trenda, torej nasprotno v obsežno nacionalizacijo privatnih podjetij. Druga pomembna politika socializma, da državna lastnina postane tudi družbena lastnina, je delavsko upravljanje, kar bomo na tem mestu povzeli z maksimo, da temelji komunizma niso grajeni od zgoraj, ampak od spodaj, več o tej ključni temi pa ob kaki drugi priložnosti. Odgovor na vprašanje, kako odgovoriti na zahteve Evropske Komisije po prodaji banke, je iz te perspektive težko kaj drugega kot napol sarkastičen, vsekakor pa je izpostavljanje očitnega. Ustrezna naslovitev vprašanja državnega lastništva zahteva smer, ki je v nasprotju s temelji sedanje Evropske Unije kot prostotrgovske ekonomske zveze. Če Evropsko Komisijo skrbi, da državna pomoč podjetjem negativno vpliva na razvoj konkurence, je vprašanje, kaj bo rekla na ukinitev tržnega gospodarstva, predvsem retorično.

Facebook Twitter Deli
0 comments