Tri ženske, tri realnosti

Beloruska novinarka in pisateljica Svetlana Aleksijevič, letošnja Nobelova nagrajenka za literaturo, dokazuje s svojim delom, da je upor proti totalitarnim zagotavljanjem resnice možen in to na način, ki presega para-državne meje, ko govori o  malem človeku, pravzaprav skozi malega človeka, ki ostaja osrednji lik njenega zanimanja. V svojih delih skozi pogovore zaokroži pričevanja, ki so javnosti bolj ali manj zakrita, kot na primer, ko je šlo za poskus racionalizacije černobilske katastrofe. V delu Dečki s cinka pa se avtorica sprehodi po neverjetnih spominih Afganistanske vojne katastrofe. Zaradi povsem in predvsem demokratičnega odnosa beloruskega predsednika, ki zaseda svoj prestol že od leta 1994, je Svetlana Aleksijevič večkrat imela težave z oblastjo, njene knjige so bile prepovedane. Meje literature pa lahko sežejo tudi in očitno čez take totalitarne, v demokracijo samo preoblečene državne meje.

Povsem nad-državno in brez meja pa je podvig afganistanske begunke, Akile Asifi, ki živi in deluje v Pakistanu. Letošnja Nansenova nagrajenka; Nansenovo nagrado prejmejo posamezniki ali organizacije, ki zaradi svojega delovanja in prizadevanja prispevajo k izboljšanju položaja beguncev; Akila Asifi je v pribežanem Pakistanu v dveh desetletjih dosegla, da se v politično in versko konzervativnem in zaprtem diktatu vzpostavi sistem šol, ki ima za cilj predvsem izobrazit afganistanske begunce. Na začetku njene poti se je izobraževanje deklic smatralo bolj kot tabu in ne kot možnost ali priložnost. Beseda učiteljica pa v njihovi realnosti in kontekstu sploh ni obstajala. 

V našem kontekstu pa vsaj zaenkrat še ostaja beseda umetnica in kot dober dokaz za to je letošnja dobitnica Borštnikovega prstana. Prejela ga  bo zdaj že upokojena igralka gospa Ljerka Belak. Ta prestižna nagrada, ki se izmenično podeli igralki ali igralcu za izjemne življenjske dosežke v teatru, kaže na izjemnost posameznikov, ki s svojim delom krojijo kulturno krajino. Volja in potreba po kulturni hrani, ki jo Slovenci v zadnjih nekaj letih, predvsem zaradi finančnih primanjkljajev, poskušamo vedno bolj poredko, je nujna za preživetje tako zdravega razuma kot kulturne identite. Vse to, je gospa Belak v svoji karieri držala na nivoju, saj je, med drugim tudi dobitnica Severjeve nagrade, nagrade Prešernovega sklada, dobila je Borštnikovo diplomo ter priznanje za žlahtno komedijantko na celjskih Dnevih komedije. Četudi se je poslovila z odrskih desk, je še zmeraj zelo aktivna v gledališki produkciji. Kot 46. dobitnica Borštnikovega prstana in ženska, ki se v svoji življenjski vlogi počuti najbolje, je primer entuziazma, trdega dela, odrekanja in pogleda predvsem naprej.

 Tri izjemne ženske, tri izjemne zgodbe, ki v sivini vsakdana kapitalističnega ideala potrošniške realnosti vnašajo sposobnost in možnost izpeljati zadane cilje, vsaka na svojem področju, vsaka na svojem koncu sveta. S svojo izjemnostjo in s svojim delom nam kažejo možnosti za postavitev človeka v središče, kot so se to potrudili že razsvetljenci v svojih prizadevanjih izgnati Boga s piedestala ednine resnice, saj ena in edina resnica, ki ostaja, je človek in njegova človečnost.

Facebook Twitter Deli
0 comments