Vojni dobički

Vojna je dobiček. Sirski konflikt pa lep dokaz. V politično geo - strateški položaj tega področja vstopa kar nekaj akterjev.Z izkazovanjem vojaško -tehnološke "premoči" se pletejo različna politična zavezništva.Eni so za radikalno, drugi ščitijo svoje interese, tretji se navajajo na  igro. Delni izkopiček se kaže v evropski begunski krizi, ostale tri četrt dobička pa se bo pod mizo ali pa, kar konkretno z vso vojaško robo izkazalo ali, ko se bo svetovno gospodarstvo spet postavilo na noge,..., zaradi potrebe po proizvodnji vojaških preparatov in vse potrebno za preživetje, ali, ko se bodo sile moči obrnile v konkretnejše totalitaristične razsežnosti.  Kar pa bo zelo verjetno ostalo nespremenjeno je trend, za katerega nam že leta trobijo, da je to le normalen in naraven proces kapitalističnega sistema.  Podatki po Evropi kažejo, da se počasi izvijamo z gospodarske krize, saj gospodarski kazalci navajajo, da se je bruto domači proizvod v kar nekaterih evropskih državah zvišal. To je za ekonomiste in državo očitno dobra novica. Trend vsaj ni negativen, no,  to še ne-ekonomisti razumemo, da negativen trend ne pomeni  pozitivnih kazalcev. Proizvajanje dobrin oziroma dobljen dobiček s prodaje je torej osnova po kateri je treba nameriti kompase našega gospodarstva in naše države.In seveda naše priljubljene Evrope, ki se zna sončit v razsvetljenskem duhu skozi prizmo demokracije in tako predstavlja sam vrh civilizacije.

Kaj pa realnost? Realnost posega v drugačne družbene spremembe kot jo tisti, ki so na položajih in čisto po naključju obsegajo velik del svetovnega kapitala, sploh razumejo. Ali pač? Ni naključje torej, da nekateri še zmeraj bogatijo, medtem ko obstaja horda revežev, ki bi za plačano delo izpustili tudi določene pravice.  Take, ki so na seznamu delavskih pravic v sindikalnem poslu na primer že poznane, vendar imajo to slabost, da se jih praktično ne da aplicirat na družbeni razred prekernih delavcev pa pika! Kaj temu sledi... Ja, je kar nekaj zaposlenih na vladi ter raznih ministrstvih, ki so dejansko plačani, da odpravijo tovrstna neskladja, saj je jasno, da s tem, ko se pravice prekernih delavcev ne uokviri, avtomatično krši ustava vsaj v razdelku, ki govori o osnovnih človekovih pravicah.  Pa poglejmo še nekaj drugih zanimivih potez, kaj bi lahko bilo vsaj drugače: zalomilo se je takrat, ko je bila Slovenija še zelo majhna in se je kar nekaj proizvodnje preselilo na Kitajsko in podobne pridno rokodelske države, ki so za opravljeno delo ponudili očitno res nizke stroške. Že takrat se ni spoštovalo slovenskega delavca oziroma dela nasploh, saj je prevladalo mnenje, da je poceni sestavljena roba bolj produktivna za naše bogatenje gospodarstva, kot delavci s plačo. In so šla podjetja in so šli Tozdi. Slovenci še lastnega cukra ne premoremo, o Piranskih Solinah pa raje  kdaj drugič...Povsem mimo se je recimo usekalo, ko so se uveljavile izredne razmere v obliki zategovanja pasu. In to predvsem nekaterim. Srednji razred je tako lahko doživel preobrazbo in se znašel v položaju, ki prave definicije ali politične moči ravno nima, ima pa obliko. In ta je ogromna.

Vojna torej  ostaja dobiček.  In dobiček proizvaja vojno. Na politično strateško tleh, v objemu begunske resnice, v razrednem boju, danes kot boju revežev proti peščici najbogatejših, pa še kje. Simptomi kažejo, da se družbe pospešeno vrača v obliko piramidalne vsebine z izjemnim poudarkom na senzibilnost patološkega narcisizma, ki v svojem bistvu ne vidi dlje od lastne želje. In pri tem tudi ostane.

Facebook Twitter Deli
0 comments