Volitve in demokracija

Predčasne parlamentarne volitve, ki so se od rednih volitev zamaknile za kar cel teden, v politično sceno ne prinašajo večjih novosti. Vik in krik glede vseh možnih populizmov in radikalizacije, ki je spremljal politični diskurz zadnja leta, se je izkazal za neutemeljenega. Na slovenski politični sceni sta izmed vseh novih sil največji dobitnik Marjan Šarec in njegova politična stranka, ki pa sta vse prej kot radikalna. Marjan Šarec je populist le v tem, da apelira na državljane, tako kot njegov bivši tekmec Borut Pahor.

Iz vidika radikalnosti naj zadostuje komentar, da je ena izmed bolj »radikalnih« strank Levica, ki pa ima socializem občasno edinole še na jeziku. V praksi se je preusmerila izključno na omejevanje škode, ki jo povzroča kapitalizem vsem, ki niso buržoazija in višji sloj malomeščanstva. Delavsko upravljanje, da o za Levico mitični razlastitvi buržoazije sploh ne govorimo, se je umaknilo delitvi dobička med zaposlene in davčnim olajšavam, če se takšna politika izvaja. Razredni boj se je umaknil bistveno bolj medlemu moraliziranju nad »nečlovečnostjo« kapitalizma ter idealom, kot na primer svoboda in dostojanstvo. Drugače: če je Levica v preteklih volitvah ohranjala vsaj retoriko socializma, četudi demokratičnega, sedaj odkrito nastopa kot socialno-liberalna stranka.

A ravno kandidati v vrstah Levice odpirajo vprašanje, kakšno vlogo ima parlamentarno delovanje v razvoju razrednega boja. Natančneje: govorimo o poslanski kandidaturi Gorana Lukiča v Velenjskem okraju, ki kandidira kot poslanec Levice. Spomnimo, da je Lukič poznan predvsem v sindikalnih krogih; poleg tega, da je nekdanji član Zveze Svobodnih Sindikatov Slovenije, je tudi ena izmed vodilnih oseb Delavske Svetovalnice ter eden izmed ustanoviteljev sindikata Mladi Plus. Njegova kritika kapitalističnega izkoriščanja se velikokrat nanaša na kapitalistično kršenje delavske zakonodaje, pa tudi na neaktivnost in podhranjenost delovne inšpekcije, ki bi sankcionirala takšne kršitve.

V vprašanje reforme ali revolucije se na tem mestu ne bomo spuščali; na spletni strani Radia Marš je več prispevkov, ki govorijo v prid druge opcije. Nasprotno bo prvo vprašanje, ki ga bomo načeli, vprašanje sodelovanja v buržoaznih institucijah oblasti, predvsem pa, kako to storiti. To vprašanje bomo najprej obdelali iz vidika uskladitve kratkoročnih in dolgoročnih revolucionarnih ciljev, šele nato pa se posvetili vprašanju, ali in kdaj sodelovati v buržoaznem parlamentarnemu boju.

Temeljni izhodišči pri odgovarjanju na to vprašanje sta definicija dolgoročnih ciljev kot takih ter vloga razredne države v razrednem boju.

V prvem primeru je temeljno vprašanje, ali je naš cilj vzpostavitev novega družbenega reda ali izboljšava že obstoječega stanja. Če je cilj nov družbeni red, sledi vprašanje, kaj so njegove značilnosti. Ali to na primer vključuje odpravo privatne lastnine; če da, ali to pomeni razlastitev kapitalistov, tudi če je ta nasilna? Nadalje: ali to pomeni odpravo tržnega gospodarstva? Izpuščeno ni niti vprašanje države: ali bo ta obstajala ali ne? Nadalje: ali sta prevzem politične oblasti in njena radikalna preobrazba ključni pogoj za nastanek nove družbe? Če da, kakšna naj bo ta radikalna preobrazba?

Če so odgovori na vse to pritrdilni, govorimo o komunizmu. Ta vprašanja niso stvar trivialnosti, saj določajo tudi, v katero smer se bodo razvijali že obstoječi družbeni boji. Ali bodo ti ostali na nivoju »realno dosegljivih« zahtev brez večjih družbenih premikov ali si bodo nasprotno upali stopiti v neznano? Nadalje smo definicijo komunizma s specifičnimi vprašanji razširili z razlogom; da se s tem razloči revolucionarja od reformista. Da se slednji poslužujejo revolucionarnega žargona, je staro toliko kot ideja socializma samega; navsezadnje so utopični socialisti hipotetičen kapitalizem brez razrednih protislovij označili za komunizem, kar počnejo še danes. V današnjem obdobju imamo dodatno oteževalno okoliščino, da je zelo lahko govoriti o revoluciji, dokler ta še ni realna in kratkoročno izvedljiva možnost; vsakdo lahko govori o revoluciji, dokler je njen pričetek na horizontu, »realnost« pa so le reforme.

Drugo vprašanje zadeva vlogo razredne države v sami razredni družbi. Bolj jasno definirano: ali lahko kapitalistična država razreši probleme, ki težijo delavski razred? Ali kapitalistična država igra vlogo posrednika med delavcem in kapitalistom? To vprašanje ponovno v prvi vrsti ni vprašanje države kot take, ampak je vprašanje reforme ali revolucije. Ker je revolucija v najboljšem primeru stvar interne spodbude med soborci ali nejasno definiran horizont, v najslabšem primeru pa se jo zavrača zaradi oportunističnega strahu pred upadom priljubljenosti, je prevladujoč odnos do države toliko lažje obrazložiti. To velja v toliko večji meri ob upoštevanju stanja razrednega boja od spodaj ter na njegovem ideološkem nivoju. V prvem primeru največji sindikati prisegajo na socialni dialog. V drugem primeru se značilnosti mezdnega dela obravnava kot značilnost prekariata, kot ideal pa se postavlja mezdnega delavca, zaposlenega za nedoločen čas. Če ne kaj drugega, v to smer jasno nakazujejo parole o dostojnemu delu, pa tudi ne-ironična uporaba besed, kot na primer salariat.

Iz tega vidika je nekoliko lažje razumeti, zakaj današnja levica pojmuje državo kot edino dovolj močno, da poseže v razredni konflikt v prid delavcu. Gibanje od spodaj je v trenutnem stanju daleč od revolucionarnega. Tudi če bi bilo, bi ga zmerna levica označila za »levi terorizem«, »ekstremizem« ali podobnimi ljubeznivimi imeni; v vsakem primeru za grožnjo varnosti, stabilnosti in postopnemu razvoju delavskih pravic, ki jo je treba iztrebiti. Buržoaziji na drugi strani niti ni treba agresivno izvajati lastne politike, ampak lahko nasprotno le čaka, da se zaradi razkroja delavskega nasprotovanja razkrojijo tudi pridobitve socialne demokracije. V zanjo najslabšem primeru bo ob direktnem forsiranju svojih interesov deležna verbalnega napada. Kolikor toliko aktualni primer je izoblikovanje izraza »toninologija«, imenovane po predsedniku stranke Nove Slovenije Mateju Toninu.

Medtem ko so liberalci postali priljubljena psovka tudi v krogih samih liberalcev, pa se socialne demokracije ne napada z razlogom; ob izključitvi komunistične revolucije ostane socialna demokracija največ, kar lahko delavski razred doseže v okviru kapitalizma. V socialdemokratskem modelu pa igra buržoazna država zelo pomembno vlogo, saj je ena izmed trojice socialnega dialoga; preostala člana sta buržoazija in reformistični sindikati.

Takšen model je po svoji definiciji konzervativen. Kapitalistično privatno lastnino pusti nedotaknjeno; državno lastništvo v socialni demokraciji nikoli ni presegalo več kot tretjino družbene ekonomije. Nedotaknjeno pusti tako tržno gospodarstvo kot produkcijo presežne vrednosti in s tem izkoriščanje delavcev. Temu primerno sama kapitalistična država ostane nedotaknjena. Še naprej ostane leglo karierizma in oportunizma, v katerem ima delavska stranka trajno mesto le, če sama opusti vsakršno radikalnost in se pridruži požrtiji. Tistih nekaj reformistov, ki so odrezani od svoje baze od spodaj in pristno verjamejo v svoje početje, opravljajo Sizifovo delo; delujejo v okolju, ki je zanje izredno sovražno, hkrati pa so odrezani od edinega vira svoje moči.

Socialdemokratski model tako ne naslavlja nobenih izmed temeljnih značilnosti kapitalizma. Ne dotakne se osnovnih lastninskih pogojev, ki omogočajo delavsko izkoriščanje; zadovolji se že, če je to izkoriščanje »regulirano«. Ne dotakne se vprašanja produkcije za profit namesto za dejanske družbene potrebe; ne dotakne se niti protislovij tržnega gospodarstva in periodičnih kriz, ki iz tega izhajajo. Ne dotakne se niti vprašanja kapitalistične države, ampak jo celo vidi kot rešitev za kapitalistične probleme.

To ima pomembne posledice tudi za prakso. Revolucionarna usmeritev na kratki rok ne vidi problema z delovanjem v buržoaznem parlamentu. Zanjo je to le eno izmed mnogih orodij razrednega boja. Istočasno pa se zadeva njegovih omejitev. Zaveda se, da revolucija ne bo prišla s parlamentarno večino, ampak bo odvisna od množične podpore od spodaj.

Temu primerno usmerja svoje delovanje od spodaj že v zgodnjih fazah njenega delovanja. Za revolucionarno pozicijo delovanje od spodaj namreč ni le sredstvo za dosego kratkoročnih ciljev, ampak je tudi podlaga, na kateri se bo gradila bodoča politična oblast. Pri tem je posebej pomembno hierarhično razmerje med delovanjem od spodaj in delovanjem od zgoraj, ki je postavljeno v tem vrstnem redu.

Reformistični pristop delovanje od spodaj na takšen ali drugačen način obravnava kot podporni element delovanju od zgoraj. Takšen pristop je najbolj opazen v konceptu civilne družbe. Ta noče pasivnih množic, ampak naj bi te nasprotno bile kritični svetovalec buržoazni državi. Enako reformistične stranke igrajo vlogo kritične in konstruktivne opozicije buržoazne oblasti. Te pa ne nameravajo zamajati in nadomestiti z nečim novim; brez evfemizmov, s proletarsko državo in diktaturo proletariata.

Razlika med reformističnim in revolucionarnim pristopom do buržoazne države je tako sledeča. Revolucionarni pristop vidi delovanje v buržoazni državi kot prehodno obdobje; zaveda se njenih omejitev, istočasno pa že v okviru kapitalizma postavlja zametke politične oblasti, ki ga bo preživela in odpravila. Za revolucionarni pristop je delovanje od spodaj orodje za dosego cilja (komunizma), a je to orodje, ki zdaleč preživi orodje delovanja v okviru buržoazne države. Poudarek na delovanju od spodaj je za revolucionarni pristop tako strateškega značaja, zadeva njegove dolgoročnejše cilje.

Reformistični pristop je obraten: delovanje od spodaj mobilizira za spremembe od zgoraj. To pa niso le spremembe od zgoraj, ampak spremembe od zgoraj v okvirih kapitalizma in njegove države. Takšen pristop sicer mobilizira množice, a jim nato reče, naj zadeve prepustijo peščici posameznikov, da bodo že ti sami uspeli urediti zadeve v parlamentu in na ministrstvih. Zgovoren primer je ravno apeliranje sindikatov na bolj aktivno ukrepanje delovne inšpekcije; poziv je namenjen množicam delavcev, a glavni akter niso te množice same, temveč državni uradnik. To ne velja le za primere kršitev delavske zakonodaje, ampak za razredni boj nasploh: po reformističnem, socialdemokratskem pristopu največji adut na strani delavcev niso delavci sami. To je nasprotno kar kapitalistična država, torej ista država, ki hkrati brani kapitalistično oblast nad delavci.

Volitve so vedno obdobje povečanega optimizma; to je obdobje, ko celo tehnokrati uspejo v svoje programe vplesti retoriko splošne družbene blaginje. Še celo že omenjena »toninologija« se predstavlja kot nekaj, kar bo koristilo vsem, tudi najrevnejšim članom družbe. Na splošno rečeno so volitve obdobje, v katerih potenciali reformističnega boja dobijo, vsaj navidezno, dodatne možnosti uspeha. V ne-mali meri je to zaradi kratkoročnega volilnega spomina; iste reformistične obljube raja na zemlji se z vsakimi volitvami ponovno zdijo resnične, četudi so se že neštetokrat prej izkazale v najboljšem primeru za naivne želje, v najslabšem primeru pa za cinično PR potezo.

Ravno v tem času je pomembno imeti v očeh dvoje. Prvo so sami dolgoročni cilji; kot smo že v preteklih in tudi v tokratni oddaji izpostavili, že obstoj tega cilja ni samoumeven, ampak mora v veliko primerih biti ponovno vzpostavljen. Iz tega sledi tudi vprašanje, kako ta cilj doseči iz podanih okoliščin in na kakšne omejitve bomo pri tem naleteli; še posebej slednje, kot na primer omejitve kapitalistične države, ne izginejo, ker se v volilnih kampanjah cedita med in mleko. Niti, še posebej pa v času volilne kampanje, se ne sme pozabiti na omejitve, ki jih postavljata tako kapitalizem kot njegova država; še posebej v tem času se mora poudarjati, da pobudnik za vsakršne večje družbene spremembe nikoli nista poslanska skupina ali državni birokrati, ampak nasprotno te spremembe izhajajo od – spodaj.

 

»Nihče ne da nam odrešenja:

ne carji, kralji in ne bog.

Osvoboditev iz trpljenja

bo delo naših lastnih rok.

Sami razbijmo jarem sužnji,

ki tlači nas že tisoč let.

Zdaj kujte, bratje kujte družni,

človeštvu boljši lepši svet.«

 

Odpoved: Poliziko je pripravil Jerič.

Facebook Twitter Deli
0 comments