Tisto, kar je bilo pri vsem skupaj najbolj ?udno, pa je bil junak na sredi igralnega polja. Namesto postavnega svetlolasca z napetimi jo?ki, je pred njim ?emela ple?asta opica s pove?enim trebuhom in debelimi o?ali. Marko je najprej pomislil, da je z igrico nekaj narobe. ?e so bile vse ostale stvari v njej to?no take kot v resnici, bi moral biti resni?en tudi njen glavni junak. Zakaj potem ni bil niti malo podoben nikomur, ki bi ga lahko Marko v trenutku prepoznal?
- ?akaj malo! je nazadnje prestra?eno bleknil: - Pa menda igrica ja ne misli, da sem to jaz?
Marko se je zastrmel v ra?unalni?ki zaslon kot tele v nova vrata. Snel si je o?ala in jih podrgnil v zama??eno majico, pri tem pa ?e naprej ?kilil v nagnusno prikazen, ki je buljila v njega in ?akala, da ga zadene kap.
- U, ti mater! je nazadnje zamomljal in si popravil o?ala: - Od kdaj pa imam jaz tak podbradek?
- To je nemogo?e! je zaren?al in odkimal: - Takega vampa pa menda ja nimam?
Ampak zdaj o tem ni bilo ve? nobenega dvoma. Junak v ra?unalni?ki igrici ni bil nih?e drug, kot on.
Le da to v resnici sploh ni igra, je pomislil. Vse to je res.
