Letošnji cikel parlamentarnih volitev, obscenega obreda poniževanja delavskega razreda, bo drugačen od prejšnjih.
Prvič po daljšem času nimamo več novega obraza, ki bi stal nasproti Janši kot poosebljenju vsega zla. To lahko pripisujemo spremenjenim materialnim okoliščinam. V času epidemije covida je v svetu prišlo do velikega prestrukturiranja gospodarstva, ki se je očitno zgodilo tudi na Slovenskem. Od tedaj lahko opazujemo vedno več korupcije, razslojevanja in nasilja v družbi, ki so tipični simptomi neoliberalizacije. Ta je na Slovensko prišla z zakasnitvijo in med epidemijo očitno vstopila na velika vrata.
Levoliberalna stran se je usmerila od skrbi za socialno državo k menedžeriranju države kot podjetja v okviru mednarodnih imperialističnih zavez in njihovih oligarhij. Golob je uspešno zavzel pozicijo generalnega menedžerja in se odlično znašel v pritlehni igri utrjevanja moči na antijanšističnem bloku. Kot kaže, je zadnji novi obraz.
Vsak strah pred večanjem moči Janše in izgubo Golobove moči, je na (malo)meščanskem centru le utrdil njegov položaj. Malomeščanstvo, ki je na udaru, obenem pa se mu odpirajo razne nove nepotistično-koruptivne naveze, želi stabilnost in priložnost. V zameno zanjo je pripravljen opustiti svojo moralistično retoriko in sprejeti vse Golobove korupcijske afere ter premike k policijski državi, ki tako ali tako škodijo predvsem revnim in marginaliziralim.
Edino blažilo učinkov Golobovega menedžeriranja je v tej vladi bila Levica. Sprejela je kompromis, da bo v zameno za politično moč in nekaj minimalnih socialnih ukrepov spregledala korupcijske afere, pristala je na vulgarno igro kulturne vojne ter se odpovedala doslednim protiimperialisitčnim držam. Kljub temu ne smemo biti nekritično in absolutno nastrojeni ter jim moramo priznati tistih nekaj potez, ki ščitijo preostanek socialnih pravic. Denimo ugodnosti za invalide in vdove v sicer neoliberalni in iz Bruslja vsiljeni pokojninski reformi. Pa investicije v gradnje javnih stanovanj, ki so manjše od obljubljenih in stežka pripravljen zakon o dolgotrajni oskrbi ter zakon o delavskem solasništvu.
Vendar je izpustov preveč, da bi lahko Levico imeli za antisistemsko stranko. Trenutno se zdi, da največjo alternativo predstavljajo zunajparlamentarni Pirati, Alternativa za Slovenijo ter Mi, socialisti! Pirati sicer zelo dobro kritizirajo korupcijo, povečevanje nadzora in propadanje javne infrastrukture, a ga ne znajo umestiti v strukturni kontekst kapitalizma kot svetovnega sistema, kjer Evropska Unija trenutno izgublja. To se odraža tudi v nezmožnosti zavzeti zunanjepolitično držo. Zato ostajajo ujeti v moralizem, ki je sicer luciden in dosleden.
Alternativa za Slovenijo je zanimiva predvsem zaradi skrbi za upokojence, nasprotovanja hegemonskim svetovnim organizacijam in prepoznavanja potrebe po približevanju vzhajajoči skupini držav globalnega Juga, združenih v organizaciji BRICS. Žal so premalo medijsko prisotni, da bi lahko o njihovih stališčih izvedeli kaj več.
Mi, Socialisti! v zadnjih tednih presenečajo s celostnim pristopom k omenjenim težavam, pogumnim opozarjanjem na delavske pravice in zelo eksplicitnemu nasprotovanju evroatlantskemu imperializmu. Miha Kordiš je v parlamentu prepoznal jedro problema, ko je ob sprejetju zakona, ki brutalno krši delavske pravice voznikov tovornjakov, trenutno vlado označil za janšiste v centristični preobleki in parlamentarce oklical za »svinje«.
Trenutno na parlamentarnem terenu ni nikogar drugega, ki bi tako dosledno opozarjal na absurdnost politične situacije ter prelomnost zgodovinskega trenutka. Tega ne bi mogel početi, če ne bi zavzemal celostne, teoretsko osveščene socialistične pozicije. Glede na to, da je medijski prostor vedno bolj zaprt in zbanaliziran, tovrstne ideje nimajo veliko možnosti javnega uveljavljanja.
Mi, socialisti!, v takem režimu seveda ne morejo prevzeti oblasti. A ne gre za to – gre za simbolni in včasih povsem praktično-zakonodajalni rez v menedžersko hegemonijo. Ki lahko pomaga širjenju alternativ na terenu, v podjetjih in na ulicah. Trenutna ureditev ne deluje. Kdor se tega še ne zaveda, zgolj še ni prejel poslane pošiljke, ker živi previsoko. Edini smiselno oddan glas je zato antisistemski glas.
Slika: shoutout to @vladars
